Tujina je napisal/a: ↑Pred 4 leti sem se preselila v tujino. V selitvi so mi pomagali prijatelji, sorodniki, znanci in sosedje. Kadar sem imela opravke v domacem kraju sem vedno imela pomoc in kraj, kjer vsaj kavico lahko spijem, tisti bolj pristni prijatelji in sorodniki pa hrano in prenocisce.
Obcasno se slisimo, vcasih pridem na obisk. Moram pa priznati, da se z leti to redci. Vsak ima svoje zivljenje, svoj tempo in svoj nacin prezivljanja prostega casa in dopustov. Tako oni kot jaz. Tu sem si pocasi ustvarila svoj krog znancev in prijateljev.
Dve moji najboljsi prijateljici sta v domacem kraju in z njima se slisim redno in poklepetamo. Sta pa obe se iz otrostva in se res lepo razumemo. Tu še nisem spoznala taksne osebe, da lahko recem najboljsa. Morda bom morda ne.
Nekatere ljudi iz domacega kraja pogresam, za nekatere sem pa vesela, da jih vec ne srecujem. Tako je v zivljenju, ljudje pridejo in grejo. Nekateri ostanejo poleg nas dolgo, nekateri ne, pa jih morda nosimo v srcu, v mislih. Nekatere pa pozabimo, kot da nikoli niso obstajali. Verjetno so tudi mene nekateri popolnoma pozabili, nekateri se me pa radi spomnejo. Odvisno kaj sem v njih videla, obcutila, gojila,... tako tudi oni do mene.
Pri tebi je pa to super.
Jaz sem selitev speljala sama, brez pomoči.
Pa začetni meseci v tujini so bili kar naporna reč, več selitev, kup papirologije.
Zdaj, ko se vrnem kaj v Slovenijo, ne iščem stikov. Če jih ni zanimalo v pol leta ne kako sem, ne kakko mi gre, jih tudi jaz ne kontaktiram.
Jaz pa zanimivo, da tisti, ki so bili prej okrog mene,ker so me rabili, so me takoj skenslali.
Se ja pa javil nekdo, ki ga nisem pričakovala in me vprašal kako sem.
V bistvu sem ugotovila, da večino ljudi sem zanimala dokler so me rabili. Potem pa niti vprašanja kako si. Posledično tudi jaz, ko sem v Sloveniji, ne iščem stikov z njimi. Ko sem v tujini jih pa tudi ne kličem, ne pišem.